Največja skrivnost o tem, kako se motivirati je: LOTI SE DELA 🙂
Ko se ne moreš spraviti k delu
“Tudi pavza je nota, ki jo je treba odigrati,” sem zadnjič slišala reči učitelja v glasbeni šoli.
***
Vem, da imamo vsi trenutke in obdobja, ko se nečesa težko lotimo. Včasih so razlogi čisto utemeljeni. Ni časa, mislimo in ukvarjamo se z drugimi stvarmi, ki so višje na prioritetni lestvici. Tisoč in ena stvar nas zmoti in vzame čas. Pa poglejmo, kaj je tisto, kar je mene zadržalo, da tako dolgo sem nisem ničesar zapisala. Analiza težave je prvi korak k reševanju.
- Razlog:
Obožujem knjige, od nekdaj. Zdaj spet lahko več berem, ker mi je v roke prišla očem zelo prijazna naprava, ob kateri ne občutim prikrajšanosti, ker ne morem več brati tistih “ta pravih” knjig, ki dišijo po tiskarski barvi in jih lahko potežkaš v rokah. Zdi se mi, da sem dobila nazaj pomemben del svojega jaza, ki se je zdel že nekaj let izgubljen. Nisem več vezana zgolj na internetne članke in dva velika zaslona. Nisem več vezana na boleči iPadov ekran. - Razlog:
Internetni prispevki so siromašni. Po nekaj letih branja izključno internetnih člankov si že tako lačen neke kvalitetne, konkretne knjige, da se tega ne da opisati.
Ko sva s prvo hčerko prvič videli Telebajske, je bila še čisto majhna. Pa sva kljub temu obe kar debelo pogledali, ko so se v sklopu ene oddaje začeli posnetki ponavljati. Kaj jim pa je?
Se je potrudila, ker majhen otrok kljub temu pogleda Telebajske. Zamerili so se ji. Takrat so bili velik hit, vsi vrtečki so jih gledali. Njej so bili bedni, ker je oddaja predpostavljala, da si ona nič ne zapomni. Motilo jo je ponavljanje ene in iste vsebine. Majhen otrok pač ve, kdaj ga imajo za debila in tega ne mara. Tega v bistvu ne mara ne majhen ne velik. Ampak očitno se vsega privadimo in sčasoma sploh ne opazimo več, da nas imajo za neumne. Internetni članki – če jih boste dobro pogledali – so namreč enaki. Kup ponavljanja, siromašna vsebina. Kot na primer reklame. Forma vsakega članka je podobna, vsebina je siromašna. - Razlog:
Navezuje se na drugi razlog. Vsebina in forma prispevkov, ki naj bodo visoko uvrščeni v Googlu je podrejena optimizaciji (SEO). Uporabljam vtičnik, ki mi “pomaga” pripraviti prispevke tako, da bodo dobro uvrščeni in jih bo sploh kdo našel. Tega prispevka na primer ne bo nihče našel visoko med zadetki, ker ni optimiziran. Zakaj ne?
Optimizacija me sili, da moram v besedilo dati takšne in takšne fotografije, označene morajo biti s takšnimi in takšnimi besedami, besedilo mora biti razčlenjeno na odstavke. Eno besedo moraš ponoviti tolikokrat skozi celoten tekst. Skratka, forma narekuje vsebino in hoče, da je članek tak, kot da smo vsi majhni otroci, ki jim morajo Telebajski v dvajsetih minutah petnajstkrat ponoviti eno in isto besedo. Če ne poneumljam besedila, me iskalniki kaznujejo tako, da besedila nihče ne bo našel. - Razlog:
Šokirajoči naslovi. Bombardirani smo z njimi z vseh strani. To človeka tako utrudi. Kako naj sodelujem v tem početju, če mi ni treba? Ubogi ljudje, kot da so stalno na preži za novimi elektrošoki, ki jih zbudijo, da kliknejo na neko povezavo. Kaj to dolgoročno ljudem naredi? Kakšne so posledice? Glede na vse, kar vem, si mislim, da nič dobrega.
Smisel mora biti! Ali je sploh smiselno izgubljati besede tja v internetne širjave, če nikogar ne dosežejo? Mogoče je pa smisel ravno v tem, da zberem voljo in se lotim zadeve po svoje.
Izgubljeni smisli so lahko vir frustracij, za katere ne moremo vedeti, kakšne posledice bodo prinesle. Če ga izgubiš, moraš najti novega.
Glede na pretekle izkušnje vem, da smisel seveda obstaja, čeprav ga zdaj mogoče sploh še ne poznam.
*****
PS. Ker sem človek, ki ne vozi v rdečo na semaforju, mi je v bistvu zelo težko oddati “nepopoln” članek. Kaj dela psiha in rdeče pobarvan paragraf… Počutim se kot da sem v petem razredu in mi je učiteljica pravkar vrnila popravljen prosti spis. Le da sem se zdaj očitno poslabšala, saj je SEO analitik ravnokar razglasil alarmantno stanje.
SEO vtičnik ima prižgane vse rdeče lučke. Mogoče bo kakšna oranžna, ko vnesem ključno besedo ali dve. Vendar računam, da bo ta prispevek padel tja nekam na eno miljardo in ga sploh nikoli nihče ne bo prebral 🙂 Ker nisem ubogala in ponavljala in siromašila teksta. In zato, ker je vmes en odstavek predolg. Ja, tudi to mi je označil, diktator iskalniški.
Negativna čustva in osebna rast
Negativna čustva so v zadnjem desetletju zelo preganjana. V bistvu se množično prodaja ideja o tem, kako so samo pozitivna čustva tista, ki nam pomagajo, koristijo in so nasploh nekaj, k čemur moramo stremeti, če želimo biti uspešni, zadovoljni in živeti dobro. Tudi če za ceno doseganja “pozitivnega čustvenega stanja” negativna čustva potlačimo.
Večini nam je tudi precej jasno, da se nesproščeni, zaskrbljeni in v stresu težje učimo.
Misliti pozitivno je zapoved
Kaj pojem misliti pozitivno sploh pomeni? Da ne smeš podvomiti? Da ne smeš biti skeptik?
Skepticizem je osnova, je tisti del našega mentalnega odziva, ki nas stalno žene naprej v odkrivanje novih stvari. Biti skeptičen je osnova za učenje in raziskovanje. Slediti doktrini, da je dovolj misliti pozitivno in se bomo pripeljali na “pozitivni” cilj, pomeni, odreči se v nas naravno prisotni skepsi in zdravorazumskemu odnosu do sveta, problemov in različnih vprašanj, ki se nam zastavljajo. S tem pravzaprav ustavimo mnoge procese učenja in posledično lastno osebno rast.
Pozitivna in negativna čustva
Pri novorojenčku opazimo pozitivno čustvo ugodja in negativno čustvo neugodja. Čustvom so v razvojni psihologiji pridali pozitivni in negativni predznak, ker ta dva opišeta počutje. Sčasoma se ta čustva diferencirajo in razvijejo v bolj natančna občutja. Negativno počutje se diferencira v izražanje strahu, bolečine, jeze… pozitivno počutje se razvije v zadovoljstvo, veselje…
Novodobni guruji so verjetno zlorabili predznaka čustev, saj poenostavjo, da so pozitivna tista, ki nas peljejo na pravo pot, negativna pa so ovire.
Že iz primera novorojenčka nam je jasno, da so tudi negativna čustva (jok ob lakoti, vročini, mrazu…) za našo “pravo” pot enako pomembna kot pozitivna. Za nas so nujna čustva VSA čustva.
Kako sprejemati cel spetker čustev
Vsa naša čustva je pomembno občutiti in ozavestiti. Zadnjih pet let se s tem veliko ukvarjajo vsi, ki oglašujejo “mindfullness”. Jaz pa bom poenostavila tako, kot me je naučil avtor knjige [PSI]. Če na kratko obrazložim, v knjigi avtor predstavi teoretski model, po katerem je človek sestavljen iz treh struktur, ki jih imenuje trije razumi – R (racio), E (emocio) in I (instinkt). Fascinantno pri tem modelu je to, da je neverjetno uporaben pri razumevanju mnogih psihičnih in fizičnih procesov v človeku. Skozi ta model je avtor razvil na primer metodo za odpravljanje disleksije, ki je v praksi izredno uspešna.
Instinkt je tisti, ki nam govori skozi občutke in strahove. Emocio največ skozi slike. Racio z besedami in številkami. Prva dva sta nezavedna razuma in Racio filtrira, kaj od njunih sporočil sploh pride do naše zavesti. Vsi trije razumi stremijo k cilju “živeti” in biti dobro, zato so sporočila vseh za nas seveda pomembna.
Ignoriranje teh sporočil, tlačenje in preglasovanje enega razuma tako, da ga ne pomirimo, povzroči, da se moč sporočil krepi. To občutimo kot naraščajoče slabše psihično ali fizično počutje. Instinkt, ki bo vztrajno preglasovan in zatrt, bo dolgo časa samo stopnjeval, dokler ne bo našel novega načina, da nas ustavi. Nov način nam mogoče ne bo všeč, saj Instinkt skrbi tudi za imunski sistem. Vedno je treba stremeti k notranjemu konsenzu. Vsi trije razumi se morajo strinjati ali pa se mora eden strinjati, da so izjeme začasne in ne izsiljene.
Praktičen primer:
Izjemen strah pred dvigalom. Človek ve, da ga je strah dvigala, vendar se mu mudi in vseeno vstopi v dvigalo. Njegov Instinkt kriči, pospeši bitje srca, vzpostavi vse telesne odzive za beg. Tora Racio izračuna, da se mudi in človek vseeno vstopi v dvigalo. Ko se zapre, se začenja kazati panični napad.
Kaj bi pravzaprav morali narediti, da se to ne bi zgodilo?
Preden vstopiš v dvigalo, se ustavi. Pretehtaj svoj strah in naglico. Z notranjim dialogom poskusi umiriti Instinkt. Poslušaj občutke, vse to je tisto, kar ti sporoča tvoj Instinkt. Postavljaj vprašanja in občuti odgovore. Če ti ne uspe dobiti odgovora, da tokrat pojdi v dvigalo, ne vstopaj v dvigalo. Potrebuješ konsenz in dogovor. Mogoče ti bo to uspelo naslednjič.
Ti notranji dialogi so pravzaprav meditacija. Priporočeno je, da za to najdemo čas vsak dan. Počakamo, da nam določene misli pridejo v zavest in premišljujemo o njih. To lahko počnemo med vožnjo, med sprehodom v naravi, še najboljše pa je, če to lahko počnemo sproti.
Veščine se je potrebno naučiti, vendar to sploh ni težko. Težko jo je vnesti v vsakdanje življenje kot del vsakdana.
Učenje skozi igro
V otroštvu je igra najpomembnejši način otrokovega učenja. Hkrati se pri otroku skozi igro gradijo osnove za druge, višje oblike učenja in razvoj mišljenja. Veliko ljudi pa igro in učenje kljub temu strogo ločuje: “Najprej se nauči za šolo, potem se boš pa lahko igral.” Kot da bi namerno pozabili, da se predšolski otrok, šolar in odrasli ogromno pomembnih stvari naučimo ravno skozi igro.
K temu zapisu me je spodbudila misel, ki od daleč ni imela nič skupnega z učenjem. Spomnila me je, česa vsega smo se kot otroci naučili drug od drugega.
Na neki točki v svojem otroštvu
ste se zunaj dobili s prijatelji
in skupaj odigrali zadnjo igro.
Pa tega nihče ni vedel.
Od drugih se učimo celo življenje in tudi mi smo drugim učitelji. V času otroštva smo se učili lažje in hitreje, kadar je učenje potekalo skozi igro. Skozi igro z vrstniki smo pridobivali socialne izkušnje, med vrstniki smo prevzemali ralične vloge v skupini.
Ko smo se šli “ristanc” smo spoznavali zaporedje števil in se jih naučili s kredo napisati na asfalt. Sprva so bile bolj okorne in zabavne, potem vedno lepše. Včasih smo tekmovali, kdo bo naredil najlepši ristanc in se potem na najlepšem igrali.
Ko smo igrali med dvema ognjema, smo se učili lovljenja žoge, umikanja, pa tudi, kako manipulirati, prelisičiti, premagati ali utruditi nasprotnika.
Ko smo igrali tarok, so bolj izkušeni mlajše naučili ravno toliko, da so bili uporabni za igro in lahke žrtve. Kar naprej so zmagovali in včasih je trajalo dolgo, preden so mlajši toliko zrasli, da so premagali starejše.
Eno pomlad smo ta mali hodili k sosedi M, ki je bila gotovo 10 let starejša od nas predšolskih in že v osnovni šoli. Meni se je zdela zelo odrasla, pa ogromno je vedela. Rada se je igrala učiteljico. V domači drvarnici je naredila učilnico. Sedeli smo na štorih. Igranje učiteljice ji je šlo tako dobro, da me je že dosti pred vstopom v šolo čisto mimogrede naučila brati in pisati. Kar ni uspelo njej, je dokončal moj oče, ki je vsako popoldne bral časopis. Razprostrl ga je po mizi in jaz sem bila še tako majhna, da sem lahko splezala na mizo in sedela na tistih ogromnih Delovih straneh, kjer so bile velike, drobne in še bolj drobne črke, na milijone črk. Zelo so me zanimale. Odrasli so se ob tistih črkah včasih nasmehnili, včasih jih je kaj zaskrbelo, včasih jih je samo prevzelo in so kaj glasno komentirali. Včasih pa je oče celo vstal in šel takoj telefonirat. Hotela sem vedeti, kaj je prebral. Kaj je tako pomembno? Pa zakaj je nekaj smešno? Pa zakaj ga nekaj skrbi? Včasih mi je moral kaj prebrati, da je imel potem spet mir. Ponavadi sem mu pokazala naslov članka. Ko sem poznala vsebino, sem toliko časa gledala tiste črke, da sem zagledala, da res piše, kar mi je rekel. Tako sem se skozi igro naučila brati tudi male tiskane črke.
Učenje je uspešnejše, kadar smo sproščeni, motivirani in aktivni, hkrati pa tudi vodeni od nekoga, ki lahko zna malo več od nas – zato je igra z vrstniki ali malo starejšimi vrstniki tako uspešna za prenos različnih znanj in veščin.
Kadar se učite sami ali pa pomagate na primer otroku pri ponavljanju snovi, se poskusite ob tem domisliti kakšne preproste igre, ki bo po eni strani sprostila, po drugi strani pa spodbudila k aktivnemu ukvarjanju s snovjo.
Ne zamujajte teh trenutkov pri otroku
Pri svojih otrocih sem se v njihovem predšolskem obdobju nekajkrat srečala z dilemo – ali je za nekaj, kar me otrok sprašuje in bi rad znal ali naredil, prezgodaj?
Kadar pride otrok k vam z nekim vprašanjem, je prišel zato, ker ga tisto res v tistem trenutku zanima. To pomeni da je:
- pripravljen nekaj časa pozorno in poglobljeno poslušati (si bolje zapomni)
- motiviran (bolj notranja kot zunanja motivacija)
- izrazil zaupanje, da ste vi tisti, ki gotovo veste (ste avtoriteta)
Vse te tri stvari, ki so naštete, so dragocene. To je trenutek, ko je vse pripravljeno. Vse to boste vrgli proč, če boste rekli: “Pozneje, zdaj nimam časa.”
Pozneje vseh teh treh idealnih predpogojev za učenje mogoče ne bo več.
Proč vržete vse tisto, k čemur si vsi, ki bi radi otroke nekaj naučili, tako prizadevajo. Nešteto knjig in teorij je napisanih o tem, kako to troje umetno vzpodbuditi. Ko tak trenutek mine, ga je težko znova obuditi. Pa naj gre za prošnjo, če lahko pomije mizo (in pokaplja pol kuhinje ter s krpo in drobno ročico razmaže vse po mizi), prošnjo, če lahko spleza na drevo ali pa vprašanje, zakaj sonce greje.
Teh trenutkov ne zamujajte. Za nič ni prezgodaj. Če otrok želi vedeti ali narediti nekaj zahtevnega, mu prilagodite ali poenostavite bodisi razlago, bodisi izvedbo neke naloge. Kadar je le mogoče, ne odpravite otroka z besedico “Pozneje”.
Pozneje in drugič se morda ne bosta več zgodila.
Možganski valovi in učenje – alpha stanje
Dvajset let nazaj nam je profesorica na fakulteti predstavila zanimive raziskave – znanstveniki so proučevali zmožnosti učenja v različnih stanjih zavesti ob različnih stopnjah možganske aktivnosti. Možgansko aktivnost so ugotavljali z elektroencefalogramom (EEG) in prišli do zanimivih rezultatov.
Takrat internet ni bil dobrina, ki bi jo vsak študent imel doma. Priznam, bila sem v prednosti. Imela sem internet in moža informatika. Ker mi je kronično primanjkovalo časa za študij, sem preizkušala vse možne metode, ki nam jih je predstavila. Ta s frekvencami se je dolgoročno izkazala za daleč najboljšo. Moža sem prosila, če bi mi pomagal najti program, ki bi predvajal frekvence. Našel mi je BrainWave Generator. Omogočal je natančnejše nastavitve frekvenc, kadar si moral biti kreativen, kadar si se moral le nečesa naučiti na pamet… Dokler ga niso nove različice Windowsov čisto povozile, je bil redno nameščen pri meni. Zdaj pa si pomagam kar s frekvencami na YouTube-u.
Stanja možganske aktivnosti:
beta stanje – normalna budnost 13-22 Hz
alpha stanje – sproščena budnost 7,5-12,5 Hz
theta stanje – spanje s sanjami 4-7 Hz
delta stanje – globoko spanje brez sanj 2-3,5 Hz
Za učenje je najbolj zanimivo alpha stanje, kjer se poveča sprejemljivost tudi za manj smiselne, monotone in nezanimive dražljaje, ki si jih pozameznik tako lažje zapomni. V alpha stanju postane delovanje obeh možganskih hemisfer bolj povezano, simetrično.
Za učenje naj bi bilo optimalno spraviti obe možganski hemisferi v simetrično dejavnost, vendar pa ne pri vseh miselnih procesih. Če rešujemo matematične naloge, je povezanost obeh hemisfer lahko moteča, saj za matematične naloge potrebujemo levo hemisfero v beta stanju, desno pa v theta (spečem).
Recept do alpha stanja možganov
Še pred raziskavami o možganskih frekvencah so ljudje ugotovili, da Mozartova in Bachova glasba s svojimi frekvencami spodbudita dojemljivost. Danes imamo poleg njune glasbe na voljo številne mobilne aplikacije in videoposnetke na YouTube.
Primer: https://www.youtube.com/watch?v=TIDOq6kFnv0
Sprva je poslušanje frekvenc lahko zoprno, ko pa se možgani navadijo, zvoki kar izginejo v ozadje. Odvisno, katero dejavnost ste opravljali pred tem in kako napeti ste – včasih lahko traja tudi več kot minuto ali dve, preden bo glasba spravila vaše možgane v alpha valovanje in postala nemoteča. Glasnost naj bo minimalna vendar takšna, da še vedno slišite vse tone. Postopno zmanjšujte glasnost do točke, kjer še slišite celoten spekter zvokov.
Dva jezika hkrati? Kako to vpliva na možgane?
Vse več dokazov je, da uporaba dveh jezikov (dvojezičnost) v vsakodnevnem življenju močno vpliva na delovanje naših možganov. Dvojezičnost izboljša mentalne sporobnosti.
Starejši, vseživljenjski govorci dveh jezikov so se izkazali z boljšimi spoznavnimi (kognitivnimi) sposobnostmi. Uspešnejši so bili tudi pri nalogah, ki zahtevajo višjo raven spoznavnih procesov. Pri ljudeh, ki sicer znajo več jezikov, vendar redno uporabljajo le enega, so vplivi na možgane minimalno povečani.
Dvojezičnost vpliva na strukturo sivih možganskih celic in mielina. Vsaka možganska celica oziroma nevron je tvorjena iz dveh glavnih elementov:
1. iz celice, kjer se procesirajo informacije, kjer poteka razmišljanje in načrtovanje in
2. nevritov, po katerih se pošiljajo signali v obliki električnih impulzov do drugih območij; dolžina nevrita je lahko od nekaj cm pa celo do enega kilometra.
Nevriti prenašajo signale do drugih nevronov preko specializiranih stikov – sinaps. Te so ključni funkcionalni element možganov, saj se v njih dogaja komunikacija med celicami. Komunikacija med celicami je osnovna funkcija možganov. Nevriti so obdani z mielinskim ovojem, ki deluje kot izolator in skrbi za prevodnost nevrita in preprečuje izgubljanje informacij.
Učenje jezika prestrukturira možgane
Dvojezičnost poveča količino sivih možganskih celic na tistih mestih v možganih, ki so povezani z znanjem jezika in procesiranjem informacij. Možgani so se tako sposobni reorganizirati zaradi učenja dodatnega jezika, obenem pa tudi zaradi nenehnega preklapljanja med dvema jezikoma ob katerem koli času.
Da bi zmogli upravljati dodatne informacije in izbirati med dvema različnima jezikoma, so možgani prisiljeni v bolj učinkovito delovanje. Okrepijo se tudi mielinske ovojnice, da bi se informacije po nevritih prenašale hitreje in z manj izgubami.
Ali je prestrukturiranje trajno
Študije kažejo na kakovostnejše mielinske ovojnice pri vseh, ki so vsakodnevno uporabljali dva jezika. Mielin se okrepi že med samim procesom učenja drugega jezika, pri čemer starost pričetka učenja ni bistvena. Okrepitev mielina pri kasnejšem učenju drugega jezika pa je precej bolj omejena na tiste predele možganov, kjer se procesira jezik. Vsakodnevna uporaba dveh različnih jezikov vam lahko koristi in izboljša mentalne sposobnosti oziroma kognicijo.
Podrobnejše informacije o nevronih najdete tukaj: https://sl.wikipedia.org/wiki/Nevron
Nekaj povezav do raziskav boste našli v tem prispevku: https://www.britishcouncil.org/voices-magazine/does-being-bilingual-make-you-smarter
Zakaj pisanje na roke pomaga pri učenju?
‘Vse redkeje pišemo na roke. Tudi zapiske vse pogosteje tipkamo na tablicah ali računalnikih. Vrsta raziskovalcev kognitivnih znanosti se je zato v zadnjih letih lotila primerjave teh dveh različnih načinov zapisovanja na predavanjih in učinke, ki jih imata na učenje. Pisanje na roko pomaga pri učenju oziroma pomnjenju.
Tipkanje je hitro. Pisanje z roko je počasno.
Ravno zato, ker je počasnejše, je pisanje z roko bolj učinkovito, če si želimo zapomniti več.
Mnogo predhodnih primerjalnih študij je poudarjalo predvsem dejstvo, da nas tipkanje omeji, ker ne moremo ob zapiskih delati hitrih povezav ali sprotnih drobnih zaznamkov in naši zapiski kljub obsežnosti v resnici za nas nosijo manj informacij. Med zapisovanjem z roko študentje pogosto zaznajo tudi učiteljeve oz. predavateljeve poudarke. Ti se odrazijo v zapiskih (študentje so izpustili vrstico, potegnili ob strani še eno puščico, pripisali klicaj, uporabili barvo…). Te sprotne zaznamke pa so študentje, ki so tipkali, opuščali. Zapisovanje s tipkanjem ne vključuje skoraj nobenega miselnega procesa, saj se z mislimi z vsebino ne ukvarjamo dovolj intenzivno.
Če zapisujemo z roko, nikakor ne moremo zapisati vsega, kar predavatelj pove. Če tipkamo, smo lahko tako hitri, da zapišemo vsako besedo. Pisanje z roko nas sili, da zapisano krajšamo in nas sili, da vsebino sproti smiselno urejamo. Poudarek je na smiselno – tu se namreč dogaja tisto učenje, ki ga pri goli transkripciji ni. Transkripcija izključi naše kritično mišljenje. Ko zapisujemo z roko, poslušamo bolj pozorno in zato iščemo le pomembne citate, zaznavamo koncepte in če zaznamo, da nečesa ne razumemo, lahko že takoj postavimo vprašanje in se že med predavanjem naučimo več.
Nasvet: Poskušajmo biti do vsebine čim bolj miselno aktivni.
Kako ravnati, kadar smo si predavanja tipkali?
- Pasivnost do vsebine, v katero nas sili tipkanje, poskusimo zmanjšati v najkrajšem možnem času po predavanju. Na tablici lahko uporabljamo aplikacijo, ki omogoča tipkanje in dodajanje vsebin s svinčnikom, slikami, zvočnimi zapisi ali videi (sama uporabljam NoteLedge).
- Kvantiteta ni enaka kvaliteti. Zavedati se moramo, da ni bistvo v vsaki zapisani besedi, pač pa v sporočilu, ki ga skušamo zapisati. Poskušajmo zapisovati tisto, kar bi zapisali, če bi imeli število znakov močno omejeno.
- Med tipkanjem se večkrat ozrimo na ekran in preglejmo vsebino. Kadar je le mogoče se ustavimo in poskušamo besedilo urejati sproti z uporabo krepkega, poševnega ali ležečega tiska. Pomagamo si tudi z barvami..
- Čim prej po zapisovanju (po predavanju) preletimo vse zapiske, dodamo kake svoje opombe in še enkrat uredimo besedilo.
- Urejanje besedila mora nujno vsebovati tudi odstranjevanje odvečnega besedila – krajšanje predolgih povedi in brisanje morebitnih ponavljajočih se vsebin.
Več o tej temi najdete tukaj http://journals.sagepub.com/doi/abs/10.1177/0956797614524581
Nekaj malega o meni in učenju
Dobrodošli na mojem blogu
To spletno mesto je namenjeno učenju o učenju oziroma metaučenju. Življenjski tempo je včasih prehud in za učenje zmanjkuje časa. Nič hudega. Tudi znanje o učenju je bistveno napredovalo, obstaja že veliko preizkušenih načinov, kako se učiti hitreje, bolje, kako krepiti spomin in povečevati ustvarjalnost. Znanje o učenju je dragocenost, ki vam bo ostala za vedno. Zavedanje, da se lahko nečesa hitro naučimo nas okrepi in opogumi, da se lotimo novih stvari, da doživimo več. Znanje osvobaja in premika naše meje dosegljivega, znanje spodbuja nova raziskovanja in odkritja. Leonardo da Vinci je v 16. stoletju posedoval 118 knjig. V tistem času je bila to zavidljiva zbirka in izjemno bogastvo znanja. Skozi oči današnjega povprečnega Evropejca pa to ni nič posebnega…
Danes ima povprečen Evropejec dostop do bistveno večje količine znanja. Redki pa so, ki bi ga bili zmožni izkoristiti vsaj toliko, kot je svoje vire znal izkoristiti da Vinci. V obilici informacij in tehnologij, ki nam omogočajo hiter in enostaven dostop, prav vsak od nas v svojem žepu nosi bistveno večje zbirke znanja. Pa jih sploh znamo izkoristiti? Sploh vemo, katera znanja potrebujemo, kako do njih in predvsem, kdaj? Vsi se učimo vse življenje. Nekateri hitreje in nekateri počasneje, precej je odvisno tudi od tega, kakšni so naši motivi in naše sposobnosti ter interesi. Različni smo si. Prav vsak med nami pa se lahko uči, brez dvoma.
Si predstavljate eno leto starega otroka? Vse prime v roke. Vse ga zanima. Nič ga ne ustavi. S tal pobere polža in si ga ogleduje in če slučajno gledate stran, sploh ne veste, če ga ni tudi poskusil ali celo pojedel.
Nekoč, v četrtem letniku gimnazije, ko smo pri filozofiji brali Platonovo Državo, se mi je v spomin vtisnil nek razmislek. Takrat, zdaj je tega že dolgo, nisem vedela, kako zelo me bo oblikoval.
Bil je razmislek o čudenju. Čudenje kot neka osnovna, prirojena lastnost, ki jo najpogosteje zaznamo pri majhnih otrocih, potem pa se to odkrito čudenje počasi malo “pokvari”. Mislim na prvinsko, neobremenjeno čudenje, ki vodi v to, da se z nečim ukvarjamo, da nečemu posvetimo svoj čas, vso svojo pozornost in smo sposobni v trenutku pozabiti na vso okolico, ker nas nekaj novega tako prevzame. Kot polž tistega enoletnika.
Negovati to vrsto čudenja pomeni, da moramo pogosto za to, da se nečesa novega naučimo, premagati tudi svoje strahove, predsodke in prelisičiti okolico, ki bi nas rada ovirala. S sposobnostjo otroškega čudenja bomo vsak dan odkrli nekaj novega, vsak nov dan bo zanimiv in prav vsak dan bomo lahko presenečeni. Vse, česar se naučimo, kar spoznamo, vpliva na nas, na naše zaznavanje sveta, na odločitve, ki jih sprejemamo.
Vsako novo spoznanje povzroči tudi nov pogled na preteklost, neke dogodke zagledamo v drugačni luči. Morda jih šele zdaj razumemo, morda zaradi tega nekomu nekaj odpustimo in nam je lažje, morda zaradi tega sami ne ponovimo napak…
V prvem letniku pedagogike nam je prof. Ana Krajnc predavala o andragogiki in vseživljenjskem učenju. Takrat sem poleg tega, da je treba paziti na otroško čudenje, sprejela še to, da je treba paziti, da se nikoli ne nehaš učiti. Takrat smo študentje v smehu naredili enostaven hiter zaključek: kdor se neha učiti, postane star. Pa ni ravno tako. Lahko pa postaneš nekako zakrnel in okoren in hitro spreminjajočega se sveta ne razumeš, ne dohajaš. Po domače: če se nehaš učiti, te povozi čas.
Seveda se nihče na faksu ni navdušeno učil. Tiste gmote zapiskov in knjig in na drugi strani ti včasih ni bilo čisto jasno, kaj se pravzaprav pričakuje od tebe. Tu nam je prav prišla Pedagoška psihologija, ki jo je predavala Barica Marentič Požarnik. Zanimale so jo novosti, zanimalo jo je vse, kar smo študentje novega našli. Številni seminarji, vaje, pa seveda predavanja s koristnimi napotki so bili naslednja stvar, ki je v meni pustila trajno sled s področja učenja. Seveda pozitivno sled, zato se tudi lotevam tega bloga. Zaradi spoznavanja tehnik učinkovitejšega učenja in spoznavanja lastnih kapacitet ter prilagoditev metod dela sem lahko v krajšem času učinkovitejše predelala več snovi. Preizkusila sem vse, kar nam je predstavila in se bolj intenzivno lotila raziskovanja tistih, ki so bile pri meni najučinkovitejše.
Poleg univ.dipl. pedagoginje sem še univ.dipl.prof.soc. Nikoli nisem delala kot profesorica ali učiteljica, ker je pač tako naneslo. Ko je bil čas, da se spravim v službo v šolo, sva z možem ravno pripravila eno inovacijo s področja IKT, ki je bila v preobčutljivi fazi, da bi jo lahko mirne vesti pustila in šla proč.
V bistvu bi mi bilo tukaj precej lažje pisati o tem, kaj sem potem bila, kaj sem počela in tudi zanimivo bi bilo. Pa zdaj za ta blog ni bistveno. Ko sem razmišljala, kaj zdaj lahko ponudim okolici kljub oviram, ki mi jih je postavila bolezen, so odgovor prinesli moji otroci. “Škoda, da zdaj ne moreš učiti v šoli.” Pogovarjali smo se in ideje so padle. Lahko tudi drugim pomagaš tako kot si nam. Lahko delaš čez Skype! Lahko napišeš priročnik. Lahko narediš aplikacijo. Lahko pa pišeš tudi blog in bodo drugi prebrali in jim bo koristilo. Naj bo torej tako.