Ko se ne moreš spraviti k delu

“Tudi pavza je nota, ki jo je treba odigrati,” sem zadnjič slišala reči učitelja v glasbeni šoli.

***

Vem, da imamo vsi trenutke in obdobja, ko se nečesa težko lotimo. Včasih so razlogi čisto utemeljeni. Ni časa, mislimo in ukvarjamo se z drugimi stvarmi, ki so višje na prioritetni lestvici.  Tisoč in ena stvar nas zmoti in vzame čas.  Pa poglejmo, kaj je tisto, kar je mene zadržalo, da tako dolgo sem nisem ničesar zapisala.  Analiza težave je prvi korak k reševanju.

  1. Razlog:
    Obožujem knjige, od nekdaj. Zdaj spet lahko več berem, ker mi je v roke prišla očem zelo prijazna naprava, ob kateri ne občutim prikrajšanosti, ker ne morem več brati tistih “ta pravih” knjig, ki dišijo po tiskarski barvi in jih lahko potežkaš v rokah. Zdi se mi,  da sem dobila nazaj pomemben del svojega jaza, ki se je zdel že nekaj let izgubljen.  Nisem več vezana zgolj na internetne članke in dva velika zaslona. Nisem več vezana na boleči iPadov ekran.
  2. Razlog:
    Internetni prispevki so siromašni. Po nekaj letih branja izključno internetnih člankov si že tako lačen neke kvalitetne, konkretne knjige, da se tega ne da opisati.
    Ko sva s prvo hčerko prvič videli Telebajske, je bila še čisto majhna. Pa sva kljub temu obe kar debelo pogledali, ko so se v sklopu ene oddaje začeli posnetki ponavljati. Kaj jim pa je?
    Se je potrudila, ker majhen otrok kljub temu pogleda Telebajske. Zamerili so se ji. Takrat so bili velik hit, vsi vrtečki so jih gledali. Njej so bili bedni, ker je oddaja predpostavljala, da si ona nič ne zapomni.  Motilo jo je ponavljanje ene in iste vsebine. Majhen otrok pač ve, kdaj ga imajo za debila in tega ne mara.  Tega v bistvu ne mara ne majhen ne velik. Ampak očitno se vsega privadimo in sčasoma sploh ne opazimo več, da nas imajo za neumne. Internetni članki – če jih boste dobro pogledali – so namreč enaki. Kup ponavljanja, siromašna vsebina. Kot na primer reklame. Forma vsakega članka je podobna, vsebina je siromašna.
  3. Razlog:
    Navezuje se na drugi razlog. Vsebina in forma prispevkov, ki naj bodo visoko uvrščeni v Googlu je podrejena optimizaciji (SEO). Uporabljam vtičnik, ki mi “pomaga” pripraviti prispevke tako, da bodo dobro uvrščeni in jih bo sploh kdo našel. Tega prispevka na primer ne bo nihče našel visoko med zadetki, ker ni optimiziran. Zakaj ne?
    Optimizacija me sili, da moram v besedilo dati takšne in takšne fotografije, označene morajo biti s takšnimi in takšnimi besedami, besedilo mora biti razčlenjeno na odstavke. Eno besedo moraš ponoviti tolikokrat skozi celoten tekst. Skratka, forma narekuje vsebino in hoče, da je članek tak, kot da smo vsi majhni otroci, ki jim morajo Telebajski v dvajsetih minutah petnajstkrat ponoviti eno in isto besedo. Če ne poneumljam besedila, me iskalniki kaznujejo tako, da besedila nihče ne bo našel.
  4. Razlog:
    Šokirajoči naslovi. Bombardirani smo z njimi z vseh strani. To človeka tako utrudi. Kako naj sodelujem v tem početju, če mi ni treba? Ubogi ljudje, kot da so stalno na preži za novimi elektrošoki, ki jih zbudijo, da kliknejo na neko povezavo. Kaj to dolgoročno ljudem naredi? Kakšne so posledice? Glede na vse, kar vem, si mislim, da nič dobrega.

 

Smisel mora biti! Ali je  sploh smiselno izgubljati besede tja v internetne širjave, če nikogar ne dosežejo? Mogoče je pa smisel ravno v tem, da zberem voljo in se lotim zadeve po svoje.
Izgubljeni smisli so lahko vir frustracij, za katere ne moremo vedeti, kakšne posledice bodo prinesle. Če ga izgubiš, moraš najti novega.
Glede na pretekle izkušnje vem, da smisel seveda obstaja, čeprav ga zdaj mogoče sploh še ne poznam.

 

*****

PS. Ker sem človek, ki ne vozi v rdečo na semaforju, mi je v bistvu zelo težko oddati “nepopoln” članek. Kaj dela psiha in rdeče pobarvan paragraf… Počutim se kot da sem v petem razredu in mi je učiteljica pravkar vrnila popravljen prosti spis. Le da sem se zdaj očitno poslabšala, saj je SEO analitik ravnokar razglasil alarmantno stanje.

SEO vtičnik ima prižgane vse rdeče lučke.  Mogoče bo kakšna oranžna, ko vnesem ključno besedo ali dve. Vendar računam, da bo ta prispevek padel tja nekam na eno miljardo in ga sploh nikoli nihče ne bo prebral 🙂 Ker nisem ubogala in ponavljala in siromašila teksta. In zato, ker je vmes en odstavek predolg. Ja, tudi to mi  je označil, diktator iskalniški. 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja