Dobrodošli na mojem blogu
To spletno mesto je namenjeno učenju o učenju oziroma metaučenju. Življenjski tempo je včasih prehud in za učenje zmanjkuje časa. Nič hudega. Tudi znanje o učenju je bistveno napredovalo, obstaja že veliko preizkušenih načinov, kako se učiti hitreje, bolje, kako krepiti spomin in povečevati ustvarjalnost. Znanje o učenju je dragocenost, ki vam bo ostala za vedno. Zavedanje, da se lahko nečesa hitro naučimo nas okrepi in opogumi, da se lotimo novih stvari, da doživimo več. Znanje osvobaja in premika naše meje dosegljivega, znanje spodbuja nova raziskovanja in odkritja. Leonardo da Vinci je v 16. stoletju posedoval 118 knjig. V tistem času je bila to zavidljiva zbirka in izjemno bogastvo znanja. Skozi oči današnjega povprečnega Evropejca pa to ni nič posebnega…
Danes ima povprečen Evropejec dostop do bistveno večje količine znanja. Redki pa so, ki bi ga bili zmožni izkoristiti vsaj toliko, kot je svoje vire znal izkoristiti da Vinci. V obilici informacij in tehnologij, ki nam omogočajo hiter in enostaven dostop, prav vsak od nas v svojem žepu nosi bistveno večje zbirke znanja. Pa jih sploh znamo izkoristiti? Sploh vemo, katera znanja potrebujemo, kako do njih in predvsem, kdaj? Vsi se učimo vse življenje. Nekateri hitreje in nekateri počasneje, precej je odvisno tudi od tega, kakšni so naši motivi in naše sposobnosti ter interesi. Različni smo si. Prav vsak med nami pa se lahko uči, brez dvoma.
Si predstavljate eno leto starega otroka? Vse prime v roke. Vse ga zanima. Nič ga ne ustavi. S tal pobere polža in si ga ogleduje in če slučajno gledate stran, sploh ne veste, če ga ni tudi poskusil ali celo pojedel.
Nekoč, v četrtem letniku gimnazije, ko smo pri filozofiji brali Platonovo Državo, se mi je v spomin vtisnil nek razmislek. Takrat, zdaj je tega že dolgo, nisem vedela, kako zelo me bo oblikoval.
Bil je razmislek o čudenju. Čudenje kot neka osnovna, prirojena lastnost, ki jo najpogosteje zaznamo pri majhnih otrocih, potem pa se to odkrito čudenje počasi malo “pokvari”. Mislim na prvinsko, neobremenjeno čudenje, ki vodi v to, da se z nečim ukvarjamo, da nečemu posvetimo svoj čas, vso svojo pozornost in smo sposobni v trenutku pozabiti na vso okolico, ker nas nekaj novega tako prevzame. Kot polž tistega enoletnika.
Negovati to vrsto čudenja pomeni, da moramo pogosto za to, da se nečesa novega naučimo, premagati tudi svoje strahove, predsodke in prelisičiti okolico, ki bi nas rada ovirala. S sposobnostjo otroškega čudenja bomo vsak dan odkrli nekaj novega, vsak nov dan bo zanimiv in prav vsak dan bomo lahko presenečeni. Vse, česar se naučimo, kar spoznamo, vpliva na nas, na naše zaznavanje sveta, na odločitve, ki jih sprejemamo.
Vsako novo spoznanje povzroči tudi nov pogled na preteklost, neke dogodke zagledamo v drugačni luči. Morda jih šele zdaj razumemo, morda zaradi tega nekomu nekaj odpustimo in nam je lažje, morda zaradi tega sami ne ponovimo napak…
V prvem letniku pedagogike nam je prof. Ana Krajnc predavala o andragogiki in vseživljenjskem učenju. Takrat sem poleg tega, da je treba paziti na otroško čudenje, sprejela še to, da je treba paziti, da se nikoli ne nehaš učiti. Takrat smo študentje v smehu naredili enostaven hiter zaključek: kdor se neha učiti, postane star. Pa ni ravno tako. Lahko pa postaneš nekako zakrnel in okoren in hitro spreminjajočega se sveta ne razumeš, ne dohajaš. Po domače: če se nehaš učiti, te povozi čas.
Seveda se nihče na faksu ni navdušeno učil. Tiste gmote zapiskov in knjig in na drugi strani ti včasih ni bilo čisto jasno, kaj se pravzaprav pričakuje od tebe. Tu nam je prav prišla Pedagoška psihologija, ki jo je predavala Barica Marentič Požarnik. Zanimale so jo novosti, zanimalo jo je vse, kar smo študentje novega našli. Številni seminarji, vaje, pa seveda predavanja s koristnimi napotki so bili naslednja stvar, ki je v meni pustila trajno sled s področja učenja. Seveda pozitivno sled, zato se tudi lotevam tega bloga. Zaradi spoznavanja tehnik učinkovitejšega učenja in spoznavanja lastnih kapacitet ter prilagoditev metod dela sem lahko v krajšem času učinkovitejše predelala več snovi. Preizkusila sem vse, kar nam je predstavila in se bolj intenzivno lotila raziskovanja tistih, ki so bile pri meni najučinkovitejše.
Poleg univ.dipl. pedagoginje sem še univ.dipl.prof.soc. Nikoli nisem delala kot profesorica ali učiteljica, ker je pač tako naneslo. Ko je bil čas, da se spravim v službo v šolo, sva z možem ravno pripravila eno inovacijo s področja IKT, ki je bila v preobčutljivi fazi, da bi jo lahko mirne vesti pustila in šla proč.
V bistvu bi mi bilo tukaj precej lažje pisati o tem, kaj sem potem bila, kaj sem počela in tudi zanimivo bi bilo. Pa zdaj za ta blog ni bistveno. Ko sem razmišljala, kaj zdaj lahko ponudim okolici kljub oviram, ki mi jih je postavila bolezen, so odgovor prinesli moji otroci. “Škoda, da zdaj ne moreš učiti v šoli.” Pogovarjali smo se in ideje so padle. Lahko tudi drugim pomagaš tako kot si nam. Lahko delaš čez Skype! Lahko napišeš priročnik. Lahko narediš aplikacijo. Lahko pa pišeš tudi blog in bodo drugi prebrali in jim bo koristilo. Naj bo torej tako.