Negativna čustva so v zadnjem desetletju zelo preganjana. V bistvu se množično prodaja ideja o tem, kako so samo pozitivna čustva tista, ki nam pomagajo, koristijo in so nasploh nekaj, k čemur moramo stremeti, če želimo biti uspešni, zadovoljni in živeti dobro. Tudi če za ceno doseganja “pozitivnega čustvenega stanja” negativna čustva potlačimo.

Večini nam je tudi precej jasno, da se nesproščeni, zaskrbljeni in v stresu težje učimo. 

Misliti pozitivno je zapoved

Kaj pojem misliti pozitivno sploh pomeni? Da ne smeš podvomiti? Da ne smeš biti skeptik?
Skepticizem je osnova, je tisti del našega mentalnega odziva, ki nas stalno žene naprej v odkrivanje novih stvari. Biti skeptičen je osnova za učenje in raziskovanje. Slediti doktrini, da je dovolj misliti pozitivno in se bomo pripeljali na “pozitivni” cilj, pomeni, odreči se v nas naravno prisotni skepsi in zdravorazumskemu odnosu do sveta, problemov in različnih vprašanj, ki se nam zastavljajo. S tem pravzaprav ustavimo mnoge procese učenja in posledično lastno osebno rast.

Pozitivna in negativna čustva

Pri novorojenčku opazimo pozitivno čustvo ugodja in negativno čustvo neugodja. Čustvom so v razvojni psihologiji pridali pozitivni in negativni predznak, ker ta dva opišeta počutje. Sčasoma se ta čustva diferencirajo in razvijejo v bolj natančna občutja. Negativno počutje se diferencira v izražanje strahu, bolečine, jeze… pozitivno počutje se razvije v zadovoljstvo, veselje…
Novodobni guruji so verjetno zlorabili predznaka čustev, saj poenostavjo, da so pozitivna tista, ki nas peljejo na pravo pot, negativna pa so ovire.
Že iz primera novorojenčka nam je jasno, da so tudi negativna čustva (jok ob lakoti, vročini, mrazu…) za našo “pravo” pot enako pomembna kot pozitivna.  Za nas so nujna čustva VSA čustva.

Kako sprejemati cel spetker čustev

Vsa naša čustva je pomembno občutiti in ozavestiti. Zadnjih pet let se s tem veliko ukvarjajo vsi, ki oglašujejo “mindfullness”.  Jaz pa bom poenostavila tako, kot me je naučil avtor knjige [PSI].  Če na kratko obrazložim, v knjigi avtor predstavi teoretski model, po katerem je človek sestavljen iz treh struktur, ki jih imenuje trije razumi – R (racio), E (emocio) in I (instinkt).  Fascinantno pri tem modelu je to, da je neverjetno uporaben pri razumevanju mnogih psihičnih in fizičnih procesov v človeku. Skozi ta model je avtor razvil na primer metodo za odpravljanje disleksije, ki je v praksi izredno uspešna.

Instinkt je tisti, ki nam govori skozi  občutke in strahove. Emocio največ skozi slike. Racio z besedami in številkami. Prva dva sta nezavedna razuma in Racio filtrira, kaj od njunih sporočil sploh pride do naše zavesti.  Vsi trije razumi stremijo k cilju “živeti” in biti dobro, zato so sporočila vseh za nas seveda pomembna.
Ignoriranje teh sporočil, tlačenje in preglasovanje enega razuma tako, da ga ne pomirimo, povzroči, da se moč sporočil krepi.   To občutimo kot naraščajoče slabše psihično ali fizično počutje. Instinkt, ki bo vztrajno preglasovan in zatrt, bo dolgo časa samo stopnjeval, dokler ne bo našel novega načina, da nas ustavi. Nov način nam mogoče ne bo všeč, saj Instinkt skrbi tudi za imunski sistem. Vedno je treba stremeti k notranjemu konsenzu. Vsi trije razumi se morajo strinjati ali pa se mora eden strinjati, da so izjeme začasne in ne izsiljene.

Praktičen primer:

Izjemen strah pred dvigalom. Človek ve, da ga je strah dvigala, vendar se mu mudi in vseeno vstopi v dvigalo. Njegov Instinkt kriči, pospeši bitje srca, vzpostavi vse telesne odzive za beg. Tora Racio izračuna, da se mudi in človek vseeno vstopi v dvigalo. Ko se zapre, se začenja kazati panični napad.

Kaj bi pravzaprav morali narediti, da se to ne bi zgodilo?
Preden vstopiš v dvigalo, se ustavi. Pretehtaj svoj strah in naglico. Z notranjim dialogom poskusi umiriti Instinkt.  Poslušaj občutke, vse to je tisto, kar ti sporoča tvoj Instinkt. Postavljaj vprašanja in občuti odgovore. Če ti ne uspe dobiti odgovora, da tokrat pojdi v dvigalo, ne vstopaj v dvigalo.  Potrebuješ konsenz in dogovor. Mogoče ti bo to uspelo naslednjič.
Ti notranji dialogi so pravzaprav meditacija. Priporočeno je, da za to najdemo čas vsak dan. Počakamo, da nam določene misli pridejo v zavest in premišljujemo o njih. To lahko počnemo med vožnjo, med sprehodom v naravi, še najboljše pa je, če to lahko počnemo sproti.

Veščine se je potrebno naučiti, vendar to sploh ni težko. Težko jo je vnesti v vsakdanje življenje kot del vsakdana.