V otroštvu je igra najpomembnejši način otrokovega učenja. Hkrati se pri otroku skozi igro gradijo osnove za druge, višje oblike učenja in razvoj mišljenja. Veliko ljudi pa igro in učenje kljub temu strogo ločuje: “Najprej se nauči za šolo, potem se boš pa lahko igral.”  Kot da bi namerno pozabili, da se predšolski otrok, šolar in odrasli ogromno pomembnih stvari naučimo ravno skozi igro.

K temu zapisu me je spodbudila misel, ki od daleč ni imela nič skupnega z učenjem. Spomnila me je, česa vsega smo se kot otroci naučili drug od drugega.

Na neki točki v svojem otroštvu
ste se  zunaj dobili s prijatelji
in skupaj odigrali zadnjo igro.
Pa tega nihče ni vedel.

Od drugih se učimo celo življenje in tudi mi smo drugim učitelji. V času otroštva smo se učili lažje in hitreje, kadar je učenje potekalo skozi igro. Skozi igro z vrstniki smo pridobivali socialne izkušnje, med vrstniki smo prevzemali ralične vloge v skupini.
Ko smo se šli “ristanc” smo spoznavali zaporedje števil in se jih naučili s kredo napisati na asfalt.  Sprva so bile bolj okorne in zabavne, potem vedno lepše. Včasih smo tekmovali, kdo bo naredil najlepši ristanc in se potem na najlepšem igrali.
Ko smo igrali med dvema ognjema, smo se učili lovljenja žoge, umikanja, pa tudi, kako manipulirati, prelisičiti, premagati ali utruditi nasprotnika.
Ko smo igrali tarok, so bolj izkušeni mlajše naučili ravno toliko, da so bili uporabni za igro in lahke žrtve. Kar naprej so zmagovali in včasih je trajalo dolgo, preden so mlajši toliko zrasli, da so premagali starejše.

Eno pomlad smo ta mali hodili k sosedi M, ki je bila gotovo 10 let starejša od nas predšolskih in že v osnovni šoli. Meni se je zdela zelo odrasla, pa ogromno je vedela. Rada se je igrala učiteljico. V domači drvarnici je naredila učilnico. Sedeli smo na štorih. Igranje učiteljice ji je šlo tako dobro, da me je že dosti pred vstopom v šolo čisto mimogrede naučila brati in pisati. Kar ni uspelo njej, je dokončal moj oče, ki je vsako popoldne bral časopis. Razprostrl ga je po mizi in jaz sem bila še tako majhna, da sem lahko splezala na mizo in sedela na tistih ogromnih Delovih straneh, kjer so bile velike, drobne in še bolj drobne črke, na milijone črk. Zelo so me zanimale. Odrasli so se ob tistih črkah  včasih nasmehnili, včasih jih je kaj zaskrbelo, včasih jih je samo prevzelo in so kaj glasno komentirali. Včasih pa je oče celo vstal in šel takoj telefonirat. Hotela sem vedeti, kaj je prebral. Kaj je tako pomembno? Pa zakaj je nekaj smešno? Pa zakaj ga nekaj skrbi? Včasih mi je moral kaj prebrati, da je imel potem spet mir.  Ponavadi sem mu pokazala naslov članka. Ko sem poznala vsebino, sem toliko časa gledala tiste črke, da sem zagledala, da res piše, kar mi je rekel. Tako sem se skozi igro naučila brati tudi male tiskane črke.

Učenje je uspešnejše, kadar smo sproščeni, motivirani in aktivni, hkrati pa tudi vodeni od nekoga, ki lahko zna malo več od nas – zato je igra z vrstniki ali malo starejšimi vrstniki tako uspešna za prenos različnih znanj in veščin.
Kadar se učite sami ali pa pomagate na primer otroku pri ponavljanju snovi, se poskusite ob tem domisliti kakšne preproste igre, ki bo po eni strani sprostila, po drugi strani pa spodbudila k aktivnemu ukvarjanju s snovjo.

Ne zamujajte teh trenutkov pri otroku

Pri svojih otrocih sem se v njihovem predšolskem obdobju nekajkrat srečala z dilemo – ali je za nekaj, kar me otrok sprašuje in bi rad znal ali naredil, prezgodaj?
Kadar pride otrok k vam z nekim vprašanjem, je prišel zato, ker ga tisto res v tistem trenutku zanima. To pomeni da je:

• pripravljen nekaj časa pozorno in poglobljeno poslušati  (si bolje zapomni)
• motiviran (bolj notranja kot zunanja motivacija)
• izrazil zaupanje, da ste vi tisti, ki gotovo veste (ste avtoriteta)

Vse te tri stvari, ki so naštete, so dragocene. To je trenutek, ko je vse pripravljeno. Vse to boste vrgli proč, če boste rekli: “Pozneje, zdaj nimam časa.”

Pozneje vseh teh treh idealnih predpogojev za učenje mogoče ne bo več.
Proč vržete vse tisto, k čemur si vsi, ki bi radi otroke nekaj naučili, tako prizadevajo. Nešteto knjig in teorij je napisanih o tem, kako to troje umetno vzpodbuditi. Ko tak trenutek mine, ga je težko znova obuditi. Pa naj gre za prošnjo, če lahko pomije mizo (in pokaplja pol kuhinje ter s krpo in drobno ročico razmaže vse po mizi), prošnjo, če lahko spleza na drevo ali pa vprašanje, zakaj sonce greje.

Teh trenutkov ne zamujajte. Za nič ni prezgodaj. Če otrok želi vedeti ali narediti nekaj zahtevnega, mu prilagodite ali poenostavite bodisi razlago, bodisi izvedbo neke naloge. Kadar  je le mogoče, ne odpravite otroka z besedico “Pozneje”.

Pozneje in drugič se morda ne bosta več zgodila.